Izvor psihološkega trpljenja izhaja iz uma. Skozi um smo ustvarili ideje o sebi, ideje o tem kdo smo. Te ideje so nastale na podlagi otroštva. Skozi različna čustvena stanja, smo spoznavali, kaj je strah, kaj je ljubezen, kaj je jeza, kaj je žalost, kaj je sreča, kaj je veselje itn. Nekatera čustvena stanja so bila izražena, nekatera ne. Pogoji za razvoj zdravega odnosa do teh čustev so bili od posameznika do posameznika drugačni. Nekje bolj idealni, nekje manj. Ali je to povzročilo kakršnekoli posledice, lahko preverimo sami pri sebi danes. Kakšen odnos imamo do določenih čustev? Morda nekaterih stanj sploh ne moramo zaznati. Drugače povedano: nekatere občutke smo bili primorani skozi otroštvo potlačit, kar pomeni, da smo se od določenih občutkov disociirali.
Vse, česar v danem trenutku nismo bili zmožni predelati, je zdrsnilo globoko v podzavest. Kako se to kaže danes? Smo pod konstantim strahom, nekontrolirano se jezimo, smo v toksičnem odnosu, stalno nezadovoljni s stanjem v katerem smo. Igramo različne vloge, skozi katere ščitimo določena čustva. Ščitimo bolečino. Igramo vlogo rešitelja/junaka, vlogo žrtve/trpeče osebe, vlogo mirovnika,… Seveda se to dogaja nezavedno – smo pod avtopilotom. V ozadju deluje mehanizem, ki smo ga ustvarili kot otroci, da smo zaščitili sebe. Zakaj ščitimo svoja čustva? Ker se tako počutimo varne.
Nedotaknjena podzavest je kot nezaceljena rana, če se je dotaknemo, seveda zaboli – vendar samo skozi celjenje rane, lahko pridemo do svobode, miru in lahkotnosti. Potrebno se je zavedati, da vse, kar je v nas, je naša kreacija in samo mi sami lahko naredimo spremembo glede tega, kar smo znotraj sebe ustvarili – premisli o temu še enkrat. Ko to spoznaš, uvidiš, da imaš moč v svojih rokah. V velikih primerih je potrebna zunanja pomoč, ker lahko v tebi prepozna tisto, česar morda sam ne in te podpira skozi proces osvobajanja bremen preteklosti. Nekdo, ki je že prehodil to pot, lažje osvetli delčke, ki smo jih zakrili pred sabo.
Ko bi le pozornost večkrat usmerili nase in pogledali kje nam življenje daje možnost za spremembo, bi veliko manj trpeli. Dokler smo pod delovanjem avtopilota, se naše življenje samo po sebi ne bo spremenilo. Privlačili bomo tisto, kar žari v nas samih. Verjamem, da je ta trditev že izrabljena, vendar je še kako resnična. Seveda um pri priznavanju tega velikokrat ne bo sodeloval. “Nemoč”, kakor jo dojema um-ego, je za njega močan poraz. S tem lahko seveda pride tudi do sramu in obžalovanja, občutkov krivde, ker smo toliko časa delovani na takšen način. Vendar v tej modrosti se skriva ogromna mera ljubezni. Ko smo sposobni objet tudi ranljive dele sebe, strah, žalost, sprejmemo tistega sebe, ki je bil ranjen že davno nazaj. Tukaj se skriva mir, ki ga sicer neumorno iščemo zunaj sebe.
Torej prva stopnja preobrazbe se začne, ko se zavemo, kaj nam povzroča težavo. Druga stopnja je, ko sprejmemo in se odpremo tej situaciji, občutku. Tretja stopnja je, ko se zavemo iz kje izhaja vzrok za to težavo. V četrti stopnji se začne transformacija globoko v našem jedru.
Samospoznanja 