Pogosto nam je lažje občutiti in izraziti grenkobo ali bes, kot pa si dovoliti občutiti strah pred zavrnitvijo ter nemoč, ranljivost. Želja, da bi bili slišani in videni, ki je med drugim primarna potreba vsakega človeka, se v trenutku, ko ni uslišana, lahko na ven odrazi kot jeza. V zgodnjem otroštvu je to povzročilo rano, okoli katere se je oblikoval podzavestni obrambni mehanizem, ki varuje ponovno občutenje te bolečine. Kot otroci nismo zmožni predelati bolečine, zato se pred njo zapremo. Jeza nam je na nek način omogočila preživetje.
Ko danes pride do trenutka, ki je podoben tistemu iz otroštva, se sproži mehanizem, ki nas zavaruje, da bi ponovno občutili ranljivost in bolečino – in vse to se dogaja nezavedno. Je proces, ki se zgodi v telesu, še preden bi se tega zavedali. Je avtomatizem. Jeza nam da iluzijo moči, a nas hkrati oddalji od pristnega stika z nemočjo. Če sem jezen sem močan. Če sem močan, me ne morejo prizadeti. To je primer, kako deluje otroška psiha.
Tako jeza kot vsi ostali občutki so naravni procesi, s katerimi se vsi srečujemo. Naša naloga je, da vedno bolj spoznavamo svoje notranje reakcije in procese, saj edino tako krepimo odnos s sabo in se spoznavamo. Da bi se lahko zavestno razvijali, je potrebno biti v prvi vrsti iskren do sebe, kar seveda zahteva tudi odpiranje ranljivosti. V kolikor sebe ne poznamo, delujemo na avtopilotu in se ne zavedamo svojih dejanj. Ali lahko tako rastemo in se razvijamo kot ljudje?
Velikokrat si v odnosu ne dovolimo iti predaleč. Strah nas je, kaj se bo zgodilo, če se popolnoma prepustimo. Obstaja možnost, da bomo ponovno ranjeni, da ne bomo sprejeti takšni kot smo. Tako se ljudje nezavedno izognemo in zavarujemo pred ponovnim občutenjem razočaranja. Hkrati pa se prav tako prikrajšamo ljubezni. Ko ne zaupamo, se zapremo. Zapremo srce. Takrat smo še bolj dovzetni za strah, saj nas lahko vodijo pretekle izkušnje. Tako si nadenemo masko, ki nam je koristila nekoč in ostajamo neiskreni sami do sebe zavoljo “Ljubezni”. Vas vprašam, koliko ljubezni je v tem?
V odnosu, kjer prevladuje strah, da bomo zapuščeni, zavrnjeni, neslišani, nevideni, pogosto začnemo postavljati pogoje in pravila, kako naj bi drugi ravnal z nami, kako mora izgledati partnerski odnos, kako se mora izražati ljubezen… Izgublja se mehkoba. Nemalokrat lahko pride do posesivnosti in ljubosumnosti. Partnerja poskušamo prilagoditi svojim potrebam. Ko nam to celo uspe, nas partner pogosto ne zanima več. Tako iz odnosa v odnos ponavljamo isti vzorec. Pogojujemo, kontroliramo, se jezimo, ko ni vse po naših predstavah. V resnici vsa ta kontrola in pogoji služijo temu, da bi se izognili srečanju z lastno ranljivostjo. Po domače: bojimo se samih sebe – svojih lastnih občutkov.
Naj poudarim, jeza sama po sebi ni slaba! Je zdravo, da jo izrazimo, saj nam pomaga sprostiti napetost in postaviti meje. Težava nastane, ko postane naš glavni vzorec delovanja, tudi v situacijah, kjer ni potrebna. Takrat je jeza le plast, ki prekriva globje in resnične občutke.
Edina pot v kakovosten odnos je skozi ranljivost. Pomembno je, da si dovolimo začutit nemoč, žalost, strah, veselje, radost ter da prepoznamo obrambne mehanizme, ki delujejo v ozadju. To nam omogoča rast in prepoznavo tega kar smo in kaj nismo. V svoje življenje tako vnesemo vedno več mehkobe in svobode. Le tako nas lahko partner resnično spozna! Ne naše maske, ampak nas same.
Globina in ljubezen se rodita skozi predajo in zaupanje. Tukaj bi dodal stavek, ki sem ga pred leti slišal na predavanju somatike, kateri se me je res dotaknil in v sebi nosi veliko modrost: “Da bi lahko ponovno zaupali, je potrebno prvo slepo zaupati”. Ni garancije da bo nekaj uspelo ali ne. Dovolite si probati.
Pomembno je ozavestiti, da nismo več nemočni in odvisni otroci, zato se ne rabimo več bati čustvene ranljivosti. Dovolimo si lahko, da čutimo univerzalno vzajemno človeško potrebo po povezovanju in da izzovemo globoko vkoreninjeno prepričanje da nismo ljubljeni in vredni ljubezni , ki nezavedno bremeni toliko ljudi.
Ranljivost je tista, ki omogoča še večjo povezanost med partnerjema in je tista, ki gradi zaupanje.
Na svojih individualnih seansah, se z strankami pogosto srečujemo s takšnimi in drugačnimi podzavestnimi mehanizmi. Ko so prepoznani, imamo priložnost izbire. Lahko delujemo drugače kot smo delovali vse do danes. Pretekle izkušnje nimajo več takšne moči nad našimi odločitvami.
Samo Rep, bioterapevt in mentor
Samospoznanja 