Iščemo mir v sebi, ampak kje je, kje je, kje je? Iščemo vodo okoli vodnjaka, nevede da je prisotna pred našimi očmi. Sam sem skozi meditacijo velikokrat poskušal najti mir. Lovil sem se v začaranem krogu, ki ni imel konca. Ponavadi sem prišel do obupa in z meditacijo prekinil. Skozi čas sem spoznal, da me prav situacije v katerih ničesar ne počnem, nepristransko opazujem in sem 100% prisoten, delajo mirnega. Brez truda in iskanja. Tudi, če je bilo to zgolj pomivanje posode ali sedenje v naravi in strmenje v gozd. Tako sem prišel do spoznanja, da mir ni nekaj, kar je mogoče pridobiti zase, ker je vedno prisoten v tem trenutku. Zaradi svoje umske aktivnosti ga mnogokrat ne občutimo.
Um nas vedno vodi stran od tega, kar je trenutno zares prisotno, saj deluje na podlagi preteklosti. Stran od resnice. Podaljšuje nam pot do rešitve, odrešitve. Tudi, če je prisoten nemir, bodi s tem in opazuj – sčasoma se razblini in nastane tišina/mir. Um ima potrebo po spreminjanju, pogojevanju, iskanju nečesa boljšega od tega, kar je v tem trenutku prisotno, kontroliranju in nadziranju, znebiti se nečesa ali oklepat se nečesa. Je aktiven, v konstantni akciji in probati se boriti z umom, je boj, ki ne pozna konca.
Načini, ki jih uporabimo, da bi se razbremenili nečesa, se mu včasih zdijo prelahki, preveč “simpl”. Kot naprimer, samo opazuj in ne počni ničesar, predvsem takrat, ko je um aktiven. Zato velikokrat iščemo kompleksne metode, aktivnosti in načine, da bi se razbremenili te neprijetnosti, ki nastaja, ko se probamo umiriti. To povzroča vedno več nemira in obupa, ker nas ne reši neprijetnosti. Po napornem dnevu v službi gremo tečt 10km, kolesarit 50km, na intenzivno aktivnost, misleč, da bomo tako sprostili napetost. Kaj to prinese? Momentalno nam to koristi, ker izčrpamo telo do te mere, da zaspi. Torej dodamo aktivnost, k že pretirani aktivnosti. Na dolgi rok se to ne obrestuje. Ni bližnjice, ki bi vodila mimo neprijetnosti. Pot ven je pot skozi. V tej poti se skriva mir, svoboda in lahkotnost.
Praksa, ki nam marsikaj lahko olajša je OPAZOVANJE. Ko opazujemo, lahko prepoznamo občutek, morda ga povežemo z določeno situacijo, vendar se ne “mariniramo” znotraj njega. Um nas žene vse naokoli, čeprav je vse tisto, kar iščemo, pravzaprav v nas samih. Vsi odgovori, ki jih potrebujemo. Čeprav to vemo, jih še vedno iščemo izven sebe. V svoji okolici iščemo koščke, ki so bili nekoč razbiti znotraj nas. Pobiramo jih pri drugih ljudeh, nevede, da se s tem še bolj oddaljujemo od sebe. Zakaj se vedno ponavljam, da je potrebno čutit sebe? Ker nam nihče drug ne bo pomagal tako, kot lahko mi sami sebi! Ne glede na odgovore, ki ji dobimo od zunaj, ne glede na rešitve, lahko ostanemo v istem stanju kot smo bili, če ne naredimo koraka sami. Potrebno je sprejemanje odgovornosti, da si ti ta, ki ima vajeti za življenje v svojih rokah. Pravo vprašanje je, kdaj si jih izpustil?
Pristopi k opazovanju in raziskovanju z radovednostjo. Tako je veliko bolj zanimivo opazovati svoj notranji svet. Primer: um je glasen, moje misli so kritične in v telesu se pojavi nemir. Zaprem oči in svojo pozornost usmerim v telo. Mislim dovolim, da “švigajo” sem ter tja, ustvarjajo zgodbe, medtem, ko jaz samo opazujem. Radoveden sem, zanima me kaj vse se pojavlja v moji glavi. Predstavljam si, da sem v kinu in opazujem platno na katerem se pojavljajo zgodbe, misli in občutki. Že s tem, ko si dovolim bit z vsem tem se sprosti napetost. Ne spreminjam, ne kontroliram, ne bežim in se ne oklepam ničesar. Preprosto opazujem. Ali zares rabim verjet vsemu temu umskemu balastu, ki se pojavlja? Odgovorim si sam. Raziskujem in nič ne jemljem za absolutno resnico. Z opazovanjem vzpostavim distanco, kar mi daje stabilnost in možnost izbire.
Kako pridemo do čutenja sebe? Zaprem oči in si dovolim bit z vsem, kar je prisotno tukaj in zdaj, brez potrebe po spreminjanju. Takrat zaznavam svoje realno stanje. Brez laži. Popolna iskrenost. To meni predstavlja moč in pogum.
Seveda je velikokrat potrebna osvetlitev terapevta, ki lažje prepozna ujetost energije v umu, podzavesti, čustvih, preteklosti, prihodnosti, saj je sam prehodil to pot. Vendar na koncu je odločitev tvoja, da narediš korak, ozavestiš, kje vse si v življenju hodil mimo sebe, tlačil sebe, se ne poslušal, se prizadel ali pa so te prizadeli ostali. Ozavesti in spusti. Tako lahko ustvariš pogoje za novo življenje – zavestno življenje.
“Poskušati ustaviti um je, kot da bi poskušal ustaviti veter, medtem ko si oblečen v papirnatega zmaja”
– Mooji
Samospoznanja 